Majhen kraj ob mejni reki Idriji je v zgodovini doživljal različne pretrese, zaradi katerih so se domačini pogosto odseljevali. V vasi živi le še peščica domačinov, ki vam bodo prav gotovo pokazali rastišče lepega jegliča (Primula auricula). Ta visokogorska cvetka raste tu nenavadno nizko, na nadmorski višini, ki ne dosega 100 metrov, v prepadnih apnenčastih stenah, ki so v Brdih redke. Občudujete jo lahko v prvih dneh aprila, ko rumeno in dišeče cveti, z mostička čez tolmun, na cesti proti Britofu.

Vredna ogleda je tudi srednjeveška cerkvica tik nad Golim Brdom. Zgrajena je bila v 13. ali 14. stoletju; po ustnem izročilu jo je dal sezidati grof v zahvalo za preživetje sina, ki je padel v brezno pod zdajšnjim oltarjem. Cerkvici s pravokotno ladjo, tristranim prezbiterijem in od daleč vidnim zvonikom, ki so jo povečali v 16. stoletju, pravijo domačini Marija na jezeru. Res se iz brezna za oltarjem sliši šumenje vode. Na velikonočni ponedeljek prihajajo sem slovenski, italijanski in furlanski romarji.

Stare hiše v Golem Brdu kažejo na velik arhitekturni vpliv bližnje Benečije in Furlanije, arheološke najdbe keramike pa pričajo o antični in prazgodovinski poselitvi griča. S svojo prometno strateško lego je slednji nedvomno imel značaj naravno utrjene postojanke, ki so jo domačini dodatno utrdili s kamnitimi zidovi.