Središče Brd in sedež občine je Dobrovo z nekaj več kot 400 prebivalci, ki je hkrati tudi središče briškega vinorodnega okoliša. Ime je kraj dobil po dobu, hrastu, nekdaj najbolj razširjenem drevesu v Brdih. V neposredni bližini se dviga mogočni grad Dobrovo,  kjer si lahko ogledate stalno zbirko grafičnih del  svetovno znanega slikarja Zorana Mušiča in druge  občasne muzejske zbirke, pa tudi različne prireditve v Viteški dvorani ali na grajskem dvorišču. Za zgodovino gradu sta še posebej dragoceni sobi v prvem nadstropju, ki prikazujeta življenje družine Baguer, ter del vrnjene izvirne opreme.

Pred občinsko stavbo stoji spomenik padlim in žrtvam 2. svetovne vojne, ob gradu pa skulptura, ki v značilni drži upodablja pesnika Alojza Gradnika, delo Jakova Brdarja. Zanimiv je strokovni ogled Vinske kleti Goriška Brda, največje zadružne vinske kleti v Sloveniji, nastale leta 1957, ki ga lahko združite z degustacijo in nakupom izvrstnih briških vin. Na Dobrovem se v začetku junija vsako leto odvija tradicionalni Praznik češenj. Iz kraja, kjer je lekarna, zdravstveni dom, pošta, šola, banka in nekaj trgovin, ni daleč v katero koli briško vas. Z avtom, motorjem, kolesom in celo peš. 

Grad Dobrovo
Grad Dobrovo, renesančni dvorec, je začel nastajati že okoli leta 1600. Znano je, da je bil srednjeveški grad podrt, na njegovih ruševinah pa zgrajen sedanji. Verjetno je v času 2. beneške vojne, v letih od 1615 do 1617, dobil obzidje, saj je imel tudi takrat pomembno strateško vlogo. Značilno podobo mu dajejo štirje vogalni stolpi, iz katerih se odpira prelep razgled na okolico. Grad in posest ob njem sta bila sprva last družine Colloredo, konec 18. stoletja pa ga je prevzela družina de Catterini-Erzberg.  Zadnji, najbolj znani lastnik gradu je bil grof Silverio de Baguer, španski diplomat, sekretar španskega poslaništva za Avstrijo, Bavarsko, Würtenberško in Hessensko na Dunaju, ki se je leta 1872 poročil s Cecilio de Caterini-Erzberg. Tako je posest prešla v roke družine de Baguer. Po drugi svetovni vojni je v gradu gostovala zavezniška vojaška uprava, po letu 1947 pa je postal t.i. splošna ljudska last. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja ga je prevzel Goriški muzej, temeljita obnova pa se je začela leta 1979. Grad so za javnost odprli tik po osamosvojitvi države Slovenije leta 1991.