Češnja
Brda so že od nekdaj poznana predvsem po češnjah in znano je, da so prav briške češnje najbolj okusne. Prav zato je Praznik češenj, poleg Martinovega, ena osrednjih prireditev, ki v Brda pritegne veliko obiskovalcev. Ljubki mali sadeži na pecljih, posebno tisti prvi, sočni in rdeči, hrustljavi in napeti, očarajo vse generacije. Kaj je lepšega, kot splezati na drevo in se jih do sitega najesti? Ali pa se preprosto zlekniti pod senčno krošnjo in uživati v sladkem brezdelju.
Stare sorte, kot črne in bele cepike, drugmbernce, napoleonke, čufarce, tercinke, čempevke, vedrjanke in druge, so Brici nosili v koših in prevažali z vozovi daleč naokoli, iz njih pa so pripravljali številne okusne jedi. Cenili so jih že na cesarskem Dunaju, z njimi se je sladkala elita v daljnem Sankt Petersburgu, Pragi in drugih evropskih prestolnicah. Posebna poštna služba je tedaj poskrbela za sveže pošiljke, Bricem pa je to bil prvi zaslužek po dolgi zimi.
Breskev
Breskve v Brdih kraljujejo poleti in kadar so obrane ob optimalnem času, so izjemno okusne, aromatične, zdrave.
Vsako pomlad vas očarajo pogledi na nasade cvetočih breskev. Na tisoče majhnih rožnatih cvetov, posutih po briških gričih, prinese v deželo pravljično vzdušje.
Zelo priljubljene so tudi pri gospodinjah, ki pozimi obiskovalce rade razvajajo z breskovimi kompoti, marmeladami in gostim sokom.
Figa
Zrele plodove figovca so Brici vedno cenili, tako spomladanske sorte, ki so jih uživali in prodajali sveže (medniče, belice, bonke, madone in druge), kot jesenske, vendimske, ki so jih predvsem sušili za prodajo pozimi.
Najprej so jih požveplali – zložili so jih ob robu košare s peclji navzgor, pod košaro postavili žerjavico, nanjo nasuli žveplo in čez poveznili sod brez dna (plawnco) ter jih tako pustili več ur. Za tem so jih sušili na soncu, stlačili, ponovno požveplali in tesno zložili v lesene zaboje. Decembra, ko jih je prekril sladkor, so jih začeli prodajati.
Nekateri so suhe fige nabodli na vrbove šibe in zvezali v obroč. Za domačo rabo so fige razpolovili in jih sušili na soncu ali peči. Še posebej dobro so posušili črne fige, ki so jih uporabljali za pripravo kave. Otroci so večinoma prišli le do »rapulja«, ostanka ob peclju, ki so ga odrezali pri sušenih figah.
Ker se ljudje vse bolj zavedajo dobrih lastnosti fig, se zanimanje zanje spet povečuje. V Brdih jih lahko dobite v vseh letnih časih.
Hruška
Stare, najbolj razširjene vrste hrušk, so v Brdih perifigi, brutebone, aljanke, moškatevke in pituralke. Po briških domovih so hruške hranili tudi za zimo. Spravili so jih na podstrešju, kjer so jih na tleh zložili nad fižol ali spravili v košare ali manjše zaboje. Slabše so narezali na krhlje in posušili na peči ali na soncu.
Pituralke so skoraj utonile v pozabo, saj so jih nove sorte nekako izrinile, a sladokusci so vzeli zadevo v svoje roke in v Brdih se že desetletje trudijo obuditi to imenitno sorto hrušk. Dandanes jih že lahko kupite v večjih veleblagovnicah ali neposredno pri pridelovalcih. Če se ne bi ohranilo izročilo o načinu priprave, bi bila ta hruška popolnoma brez vrednosti in je danes verjetno ne bi več poznali. Zanje je značilno, da jih sveže obrane jedo samo najbolj trmasti, saj imajo grobo zrnato strukturo, bolj malo okusa in so trde. Svoje čare razvijejo šele z medenjem v hladni shrambi, kjer prezimijo do sredine marca, najslajše pa so pečene ali kuhane v sladki vodi oz. vinu.
Kostanj
V gornjih Brdih je še danes priljubljeno nabiranje kostanja. Pečemo ga v žerjavici ali v posebni luknjičasti posodi. Pred pečenjem lupino zarežemo, pečenega pa za nekaj časa zavijemo v krpo, da notranja lupina odstopi in se lažje lušči.
Kostanj se tudi kuha in iz njega pripravlja slastne jedi, kot so npr. potica, mineštra (kuhnja), močnik, cmoki (njoki), flancati (floki), …
Debelejši kostanj – maron se je prodajal in menjal za moko in koruzo v Furlaniji, drobnjak pa je ostal za domačo rabo. Kostanj se v poznih jesenskih mesecih najprej oklesti z dreves s palicami. S tal so ga ženske in otroci pobirali z lesenimi ščipalkami, ki so jih naredili iz svežih leskovih rogovil. Domov so neoluščenega nosili v košarah ali koših, večje količine pa so odpeljali z vozom. Za prodajo so še svežega pobrali iz ježic. Najdlje se je ohranil neoluščen, oluščenega pa so hranili v pesku ali ga posušili na zraku.
Ob Martinovanju se k moštu in mlademu vinu še danes tradicionalno poda pečen kostanj.
Sliva
Prava briška posebnost med slivami so prunele – na poseben način predelane slive, nekdaj tako značilne za Brda, danes pa skoraj pozabljena posebnost briškega izročila. Med posušenim sadjem so veljale za veliko in zelo drago posebnost, ki je bila skoraj izključno namenjena prodaji v tujino.
Lupljenje sliv gre za eno najzanimivejših poglavij zgodovine Brd. Viri pričajo, da se je izdelovanje prunel začelo v Brdih v prvih letih 19. stoletja, torej okoli leta 1810, ko so ga v te kraje v Napoleonovih časih menda zanesli Francozi. V Brdih je sezona izdelovanja prunel trajala od približno 15. avgusta do 10. oktobra, torej tedaj, ko je bilo seno pospravljeno in ko se je približevala trgatev. Slive so lupili v več briških vaseh, središči pa sta bili vasi Šmartno in Medana.
Delo so organizirali izključno moški, slive pa so skoraj brez izjeme lupile ženske. Moški so skrbeli tudi za prenašanje piconov (les za sušenje iz trstičja), prelaganje, tehtanje in spravljanje v zaboje.
Olupljene slive so morali najprej požveplati. Nekateri so jih dali v posebne zaboje, zaboje pa v kadilo. Po žveplanju so jih naložili na rošte, posebna ogrodja, tako da so bile slive čim bolj izpostavljene soncu. V lepem vremenu so se sušile dva do tri dni. Potem so jih stresli v zaboje, kjer so počakale na pogačanje ali penčanje, kakor so temu opravilu rekli v spodnjih Brdih. Pogačanje pomeni, da so slive razkoščičili, stisnili po dve in dve skupaj ter jih oblikovali v goldinarjem podobne okrogle pogačice – prunele. Pred prodajo so slive še enkrat požveplali, saj so jih tako še malo razkužili.
Grozdje
Stara briška sorta grozdja, skromna in trdoživa, je vsekakor rebula. Dobro uspeva na lapornatih, flišnih in kamnitih tleh. Na sončnih legah daje izredne rezultate. Grozdje je primerno tako za mlada in sveža vina kot tudi za arhiviranje. Vino je odlična osnova za penine. Po tradiciji so grozdje rebula v Brdih tudi sušili in iz njega pridelali odlično desertno vino. Videz vina je zlatorumene barve z zelenkastimi odsevi. Vonj je intenzivno svež in saden. Spominja na limono, zeleno jabolko, grenivko, akacijev cvet. Harmonija kislin mu daje pitnost in svežino. Odlična, dozorela vina nudijo okus po cedri.
Vino rebula je primerno za aperitiv, odlično pa dopolnjuje jedi z morskimi sadeži, sladkovodne ribe, perutnino ter zelenjavne jedi.
Za Brda značilna stara sorta se vrača v vinograde in kleti ter med belimi vini ponovno zaseda svoje častitljivo mesto. Danes je rebula vino, ki ga ponovno občudujemo in cenimo. O njenem izvoru se širijo zanimive zgodbe. Prvič je pisno omenjena leta 1336 v Višnjeviku; njej v čast tam prirejajo vsakoletni praznik (prvo soboto v maju). Izkušeni poznavalci napovedujejo, da čas rebule šele prihaja.
Kaki
V Brdih je mikroklimatska lega za gojenje kakija zelo ugodna. Pridelava skoraj brez škropljenja, bogata vitaminska sestava in odličen, eksotičen okus so tiste ključne prednosti, zaradi katerih vedno več sladokuscev in ljubiteljev zdrave prehrane povprašuje po njem. Odlikuje ga bogata vitaminska in mineralna vsebnost, visoka vsebnost prehranskih vlaknin ter nizka vsebnost beljakovin in maščob.
Z obiranjem se začne, ko so plodovi tudi pri peclju obarvani rumeno. Prezgodaj obrani plodovi ne dosežejo intenzivne oranžne barve in polnega okusa v postopku umeditve.
Sadje je najbolj priporočljivo uživati sveže, saj pri kakršni koli predelavi izgublja vitaminsko vrednost. Svež kaki vam ga bodo briški sadjarji ponudili od konca oktobra do začetka januarja. Izven njegove sezone vam je ta poseben sadež na voljo tudi posušen, še vedno zelo sočen in polnega okusa.
Marelica
Zadnji pomladni dnevi prinesejo v Brda prve, sočne marelice. Poleg številnih vrst je še vedno zelo priljubljena ena od starih sort, ki je zelo dobrega okusa – flokarji. Meso je oranžno, sočno, prijetno sladko-kiselkastega okusa in precej aromatično. Predvsem je bogato z vitaminoma A in C.