Zrele plodove figovca so Brici vedno cenili, tako spomladanske sorte, ki so jih uživali in prodajali sveže (medniče, belice, bonke, madone in druge), kot jesenske, vendimske, ki so jih predvsem sušili za prodajo pozimi.
 
Najprej so jih požveplali – zložili so jih ob robu košare s peclji navzgor, pod košaro postavili žerjavico, nanjo nasuli žveplo in čez poveznili sod brez dna (plawnco) in tako pustili več ur. Za tem so jih sušili na soncu, stlačili, ponovno požveplali in tesno zložili v lesene zaboje. Decembra, ko jih je prekril sladkor, so jih začeli prodajat. Nekateri so suhe fige nabodli na vrbove šibe in zvezali v obroč. Za domačo rabo so fige razpolovili in jih sušili na soncu ali peči. Še posebej dobro so posušili črne fige, ki so jih rabili za pripravo kave. Otroci so večinoma prišli le do „rapulja“, ostanka ob peclju, ki so ga odrezali pri sušenih figah.

Ker se ljudje vse bolj zavedajo dobrih lastnosti fig, se zanimanje zanje zopet povečuje. Iskanje dobrih starih receptov naših prednikov, hkrati pa obogatitev uživanja tega slastnega sadeža s spoznanji sedanjega časa, nam daje večjo pestrost, hkrati pa pristnost in preprostost.