Koledar dogodkov

Dogodek: Predstavitev knjige Branka Morenčiča

Datum: 18.03.2017
Ura: 19:00

Kraj: Vipolže
Lokacija: Vila Vipolže

PROMETNICE V GORIŠKIH BRDIH PRED IN MED PRVO SVETOVNO VOJNO

 Košček slovenskega ozemlja v bližini Gorice z ostanki vojaško-tehnične kulture iz 1. svetovne vojne.

 V drugem letu prve svetovne vojne, leta 1915, so Goriška brda v nekaj dneh, od 24. maja do začetka junija 1915, postala zaledje novega evropskega vojskovališča, soške fronte. Na njem so se naselile italijanske enote in v naslednjih dveh letih in pol tudi od tod odhajale na bližnje bojišče, katerega steber avstro-ogrske obrambe je bil do avgusta 1916 Sabotin, nato pa ozemlje in kraji na levem bregu Soče. 

Konfiguracija briškega ozemlja je italijanski strani nudila ugodne razmere za namestitev njenih enot po vaseh, v barakah in vojaških taborih pod šotorskimi krili, za sedeže poveljstev, vojaških sodišč, za topniške položaje, skladišča vseh vrst, delavnice, razne obratovalnice, opazovalnice, telefonske in telegrafske postaje in, ni nepomembno, za številne vojaške bolnišnice, karantenska poslopja za okužene vojake in za previjališča. Poleg njih so se, na žalost, pojavljala tudi vojaška pokopališča.

Italijanska stran je za lastno uporabo zgradila vrsto vodnih zajetij, vodnjakov in vodovodov, v nekatere briške vasi pa je pripeljala električno napeljavo, namenjeno najprej lastni uporabi, šele nato pa tudi za civiliste, ki niso odšli v begunstvo. 

Če je italijanska stran hotela izkoristiti naštete ugodnosti in prednosti briškega ozemlja in od tam napadati avstro-ogrske obrambne položaje tako na Sabotinu, Kalvariji, v predmestjih Gorice in v sami Gorici do avgusta 1916 ter kasneje na ozemlju na levem bregu Soče, je morala premagati nekatere pomembne ovire - pomanjkanje cestne, železniške in žičniške infrastrukture, ki je bila zaradi vojaške uporabe in izrabe briškega ozemlja še kako potrebna. Tako je morala tu zgraditi prometno povezavo, pa tudi cestne povezave med njenim državnim ozemljem v Furlaniji in Brdih.

Po zavzetju Sabotina avgusta 1916, potem ko se je v avgustu 1917 premaknilo vojskovališče na levi breg Soče in Banjško planoto, je ozemlje Goriških brd izgubilo svoj prvotni vojaški namen, saj so se vojaške operacije odvijale drugod. Po koncu 1. svetovne vojne je tod ostala zapuščina, ki je bila med obema svetovnima vojnama, razen uporabnih cest, deloma demontirana, nje ostanki pa so bili uporabljeni v drugačne, nevojaške namene: za popravilo v vojni uničenih domačij, gospodarskih poslopij in še bi se našla kaka oblika uporabe vojaškega materiala v miroljubne namene. Naj omenim, da so posamezni deli italijanskih ozkotirnih železnic, čeprav ležeči v travi ali v bližini domačij oz. gospodarskih poslopij, še danes njih lastnikom dragocen spomin na čas, ki so ga njihovi predniki doživeli in preživeli. V marsikaterem potoku ali v njegovi bližini se še danes najdejo ostanki podpornih stebrov za mostove, na katerih so bili zgrajeni, marsikje naletiš na neuporabne ceste, zlasti pa na ostanke ozkotirne železnice. 

Ko sem pripravljal tekst Goriška brda kot zaledje soške fronte, objavljen v Briškem zborniku 1999, sem naletel na nekatere zgoraj omenjene podatke in jih vključil v svoje besedilo. Pri tem sem premagoval težave, ki sem jih imel kot nedomačin s poznavanjem briškega terena.  

Branko Morenčič, briški rojak, s katerim se poznava že vrsto let, me je povabil k branju njegove raziskave o briških prometnicah v času pred 1. svetovno vojno in med njo. In zapisati moram, da je to - to!  Strokovna, pedantna in skoraj do konca raziskana do sedaj dokaj neznana tematika izgradnje tovrstnih objektov pred 1. svetovno vojno in med njo v »obrobni deželi« črnožolte monarhije, v naših sonca polnih, a v času 1. svetovne vojne uničenih Brdih, je po zaslugi avtorja ugledala dan.

Izredno bogastvo podatkov na to tematiko in bogata slikovna oprema, last avtorja in  njegovih prijateljev in znancev, so krasno darilo Branka Morenčiča briškim rojakom. Kar kličejo, da bi jih uporabili tudi v turistične namene in z opozorilnimi tablami usmerjali novodobnega popotnika po pešpoteh tega muzeja na prostem, ki nam ga je pred sto leti zapustila krvava vojna.

Zapisal : Drago Sedmak

Knjigo bosta predstavila Drago Sedmak in Branko Morenčič.