Hruška

Stare, najbolj razširjene vrste hrušk, so v Brdih perifigi, brutebone, aljanke, moškatevke in pituralke. Po briških domovih so hruške hranili tudi za zimo. Spravili so jih na podstrešju, kjer so jih na tleh zložili nad fižol ali spravili v košare ali manjše zaboje. Slabše so narezali na krhlje in posušili na peči ali na soncu.

Pituralke so skoraj utonile v pozabo, nove sorte so jih nekako izrinile, a sladokusci so vzeli zadevo v svoje roke in v Brdih se že desetletje trudijo obuditi to imenitno sorto hrušk. Dandanes jih že lahko kupite v večjih veleblagovnicah ali neposredno pri pridelovalcih. Če se ne bi ohranilo izročilo o načinu priprave, bi bila ta hruška popolnoma brez vrednosti in je danes verjetno ne bi več poznali.  Zanje je značilno, da jih sveže obrane jedo samo najbolj trmasti, saj imajo grobo zrnato strukturo, bolj malo okusa in so trde. Svoje čare razvijejo šele z medenjem v hladni shrambi, kjer prezimijo do sredine marca, najslajše pa so pečene ali kuhane v sladki vodi oz. vinu.