Pomemben dodatni zaslužek, je še dandanes v gornjih Brdih, nabiranje kostanja.  Pečemo ga v žerjavici ali v posebni luknjičasti posodi. Pred pečenjem  lupino zarežemo, pečenega pa za nekaj časa zavijemo v krpo, da notranja lupina odstopi in se lažje lušči. 
Kostanj se tudi kuha in iz njega pripravlja slastne jedi, kot so npr. potica, mineštra (kuhnja), močnik, cmoki (njoki), flancati (floki),…

Debelejši kostanj maron, se je prodajal in menjal za moko in koruzo v Furlaniji, drobnjak pa je ostal za domačo rabo. Kostanj se v poznih jesenskih mesecih najprej oklati z dreves s palicami. S tal so ga ženske in otroci pobirali z lesenimi ščipalkami, ki so jih naredili iz svežih leskovih rogovil. Domov so neoluščenega nosili v košarah ali koših, večje količine pa so odpeljali z vozom. Za prodajo so še svežega pobrali iz ježic. Najdlje se je ohranil neoluščen, oluščenega pa so hranili v pesku ali ga posušili na zraku.

Ob Martinovanju se k moštu in mlademu vinu najbolj poda pečen kostanj.