Prava briška posebnost med slivami so prunele - na poseben način predelane slive, nekdaj tako značilne za Brda, danes pa skoraj pozabljena posebnost briškega izročila. Med posušenim sadjem so veljale za veliko in zelo drago posebnost, ki je bila skoraj izključno namenjena prodaji v tujino.

Lupljenje sliv gre za eno najzanimivejših poglavij zgodovine Brd. Viri pričajo, da se je izdelovanje prunel začelo v Brdih v prvih letih 19. stoletja, torej okoli leta 1810, ko so ga v te kraje v Napoleonovih časih menda zanesli Francozi. V Brdih je sezona izdelovanja prunel trajala od približno 15. avgusta do 10. oktobra, torej tedaj, ko je bilo seno pospravljeno in ko se je približevala trgatev. Slive so lupili v več briških vaseh, središči pa sta bili vasi Šmartno in Medana.
Delo so organizirali izključno moški, slive pa so lupile skoraj brez izjeme ženske. Moški so skrbeli tudi za prenašanje piconov (les za sušenje iz trstičja), prelaganje, tehtanje, spravljanje v zaboje.

Olupljene slive so morali najprej požveplati. Nekateri so jih dali v posebne zaboje, zaboje pa v kadilo. Po žveplanju so jih naložili na rošte, posebna ogrodja, tako da so bile slive čim bolj izpostavljene soncu. V lepem vremenu so se sušile dva do tri dni. Potem so jih stresli v zaboje, kjer so počakale na pogačanje ali penčanje, kakor so temu opravilu rekli v spodnjih Brdih. Pogačanje pomeni, da so slive razkoščičili, stisnili po dve in dve skupaj ter jih oblikovali v goldinarjem podobne okrogle pogačice – prunele. Pred prodajo so slive še enkrat požveplali, saj so jih tako še malo razkužili.