Koledar dogodkov

Dogodek: POGLED IN DOTIK DUŠE razstava slik

Datum: 19.05.2017
Ura: 19:00

Kraj: Šmartno
Lokacija: Hiša kulture, Šmartno

»Ko delujejo roka, um in čustva, ko sežem v globino svoje biti in ko se ustvarjalni tok zlije na platno, ko pozabim na čas, okolico in me ustvarjanje prevzame v celoti, takrat uživam v umetnosti«, opisuje Sabina svoje poslanstvo slikarke. Ali nismo o nečem podobnem že brali, slišali? Marsikateri umetniki se poistovetijo s takšnim razmišljanjem, ko govorijo o lastnem ustvarjalnem procesu.

Sabinina razstava nam razkriva portrete različnih dimenzij, tehnik in izrazov. Že v osnovni šoli je portretirala starše in sošolce. Sčasoma je njeno portretiranje dobivalo globlji pomen, saj je v portretu želela ujeti osebnost upodobljenca, njegovo dušo in izraz, ki nakazuje različna duševna stanja. Prav ta izziv jo je napeljal k raziskovanju, kako prenesti na platno živost, kako zgodbo, ki se izraža na obrazu, preliti v sporočilnost. Seveda je bilo precej odvisno od njenega počutja, kajti v zadržanih trenutkih so linije zakrčene, oblike trše, v sproščenem obdobju pa so linije s prehodi mehkejše, poteze čopiča svobodnejše. Značilnost linije in posledično izraznost je odvisna tudi od same tehnike: pri grafikah je precej trda in stroga, za razliko od akvarelov, ki razkrivajo veliko mero sproščenosti in spontanosti. Portreti v akrilu so predstavljeni dokaj monumentalno, izpostavlja se nekakšna zazrtost, morebiti zamaknjenost, ne-dejavnost. Slikar Filip Stubelj je prav ta avtoričin pristop, ki je lahko zavesten ali pa tudi ne, opisal kot nemoč upora današnjega človeka, preveč obteženega s pritiskom in hitrostjo sodobnega sveta. V portretih je prepoznal shemo risbe, ki portretiranca razbije na skorajda geometrične površine: »V tej ne-lahkotni strukturi se polja prepletajo kot nekakšne meglice abstraktnih tekstur. Prav ta kontrast med trdno osnovo in megleno vsebino pridobi pridih steklenosti, nekakšnega prozornega osebnega ščita, ki ga avtorica dodeljuje vsakomur. Česa se boji? Koga sploh portretira? Pojavi se občutek, da Sabina slika samo sebe skozi formo drugih in počasi postaja del absolutnega. Ali niso ravno to iskali slikarji od vekomaj?«

Sabina se poglablja v pogled, ki je zrcalo duše. Latinski pregovor »in oculis anima habitat«, duša prebiva v očeh, razkriva pomenljivost očesnega stika in vsega, kar se ob tem v človekovi duševnosti in telesni govorici dogaja. Pogled je skozi Sabinino ustvarjanje dotik duše »drugega« in lastne duše. Vzpostavljena je intimna vez, ki morda še bolj kot o portretirancu, spregovori o Sabini sami.

Naj le namignemo, da je v zadnjem obdobju Sabinina ustvarjalnost osredotočena na upodabljanje krajin, kajti, kot sama pravi, si sedaj prizadeva čim bolj sproščeno izražati sebe, sproščenost pa najde predvsem v krajinski motiviki.

 sabina kumar

 

 

 

Petra Paravan

 

 

Sabina Kumar se je rodila 26. junija 1975 v Šempetru pri Gorici. Osnovno šolo je obiskovala v domačem kraju, v Desklah, nato se je vpisala na Srednjo oblikovno in fotografsko šolo v Ljubljani. Navduševala se je nad modnim oblikovanjem, a možnosti za nadaljnje šolanje so bile skromne. Tako se je priložnostno zaposlila, vendar ji ustvarjalna žilica ni dovolila mirovati. Z željo po likovnem ustvarjanju je poizkusila s sprejemnimi izpiti na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in na Pedagoški fakulteti v Mariboru, nato se je vpisala na Visoko upravno šolo v Ljubljani. Ves čas je ustvarjala in leta 1999 uspešno opravila sprejemne izpite na beneški likovni akademiji, smer slikarstvo. Za vsebino diplomske naloge si je izbrala opus slikarke Ivane Kobilce, s katero je iskala vzporednice kot ženska in portretistka, v njeni tehniki je odkrila svojemu lastnemu podoben način stopnjevanja nanosov barve. Diplomirala je leta 2005.

 

Skupinske razstave:

Steklena dvorana Kulturnega doma Deskle, 2002

Accademia di Belle Arti Benetke, 2002

Rotunda SNG Nova Gorica, 2002

Hum Goriška Brda, 2003

 

Samostojne razstave:

Steklena dvorana Kulturnega doma Deskle, 2004

Dom Valentina Staniča Ročinj, 2011