OSTALE JEDI

 

 

 

 

POLENTA

Polenta se je razširila iz Furlanije in kmalu postala glavna briška jed, ki je nadomeščala kruh pri večini obrokov. V glavnem so jo kuhali iz bele koruzne moke, manj priljubljena je bila rumena (rusa) polenta, ki je veljala za jed revnih in je bila tudi nekoliko drugačnega okusa. Pravili so, da „kdor je špekuliral, je kuhal rumeno polento, da so jo manj pojedli“.

Polento so čez vse leto jedli vsaj enkrat dnevno, redno so jo skuhali za večerjo. Če je pri večerji ostala, so jo naslednje jutro popekli ali pocvrli v ponvi na ocvirkih, slanini ali maslu. Če pa so jo pojedli, so za zajtrk skuhali svežo, obvezno pa takrat, ko so imeli delavce. Svežo polento so jedli največkrat s svinjino, z raznimi omakami (pl. toči, juhami (pl. župe), z jajci, s frtaljami in zelenjavo. Včasih so jo le na različne načine zabelili: z ocvrtim prušutom, salamo ali klobaso; s slanino in pocvrto čebulo; z ocvirki, zalitimi s kisom ali vinom. Svežo polento so tudi namakali v mešanico kisa, olja, soli, popra in česna. Ob košnji so pripravili polento z zaseko (sing. tacanje ali košenina). Ženske in otroci pa so svežo, pečeno ali hladno polento radi jedli s kislim ali sladkim mlekom, z belo kavo ali zabeljeno z maslom, koromačem in sladkorjem. Z juhami, zelenjavo ali s frtaljo so velikokrat jedli hladno, pečeno ali ocvrto polento.

Poleg navadne polente iz bele in rumene koruzne moke (sirkova polenta) so včasih uživali še ajdovo, ki so jo pripravili, iz mešanice koruzne, ajdove in pšenične moke. Če so navadni polenti med kuhanjem dodali nekaj mleka in košček masla, jo ji rekli zboljšana polenta. Ko so omako iz pocvrtih ocvirkov, ščepca pšenične moke in kisa polili na polento, so jed imenovali zavihnjena polenta. Pustno polento so jedli, kot že ime pove, le na pustni dan, s klobasami in repo. Da je bila polenta zares briška, nam pove tudi jed, imenovana sestra od polente: preden so v kotel zamešali vso moko in je bila polenta še redka, so nekaj mase odvzeli. Polento so nato do konca skuhali, odvzeto maso pa zabelili z ocvirki ali špehom in jo jedli s polento. Poredko so delali tudi melonovo polento. Olupljene in očiščene zrele melone so narezali na podolgovate rezine ali jih naribali, osolili in skuhanim primešali koruzno moko, polento pa zabelili z ocvirki. Krompirjeva polenta je bila iz pretlačenega kuhanega krompirja, ki so mu vmešali koruzno moko in jo dalje kuhali kot navadno. Zabelili so jo z ocvirki ali zaseko.

RIŽ

Riž ni sodil med pogosta živila. V glavnem so ga zakuhavali v mineštrah, juhah, prežgankah, gostih župah. Za otroke, starejše in bolnike pa so ga pretežno v zimskem času kuhali na mleku.
Od Italijanov so prevzeli več novih načinov priprave riža kot samostojne jedi ali prikuhe; rižoto s paradižniki, z žafranom, z grahom (rizibizi). Ker so riž šteli k boljšim jedem, so ga kuhali predvsem za praznična kosila ali večerje.

MLEČNE JEDI

Zanimivo je, da za pitje niso marali »celega« mleka, ampak so mu vedno dolili vsaj tretjino vode. Zlasti pomembno je bilo v prehrani otrok. Tem so vsaj enkrat dnevno skuhali močnik, riž, kruh ali pašto na mleku. Ženske so sladko mleko jedle za zajtrk ali večerjo s kruhom, polento ali pogačo, še pogosteje pa belo kavo. Več so v prehrano vključevali kislo pinjeno mleko. Poleti je bila to osvežilna pijača, za zajtrk ali večerjo so ga jedli s kruhom, pogačo ali polento ali iz njega skuhali kisli močnik. Jeseni in pozimi so kislo mleko jedli s kuhanim ali pečenim kostanjem in krompirjem v oblicah.

Masla so rabili zelo malo, v glavnem le za pripravo hrane bolnikom in otrokom ter za pecivo. Skuto so jedli surovo, v štrukljih in redkeje v omletah. Včasih so rumeno skuto sladkali, dodali jajca, moko in spekli, moški pa so radi jedli začinjeno s poprom in soljo. Ena najpogostejših jedi so bili močniki, samostojna jed zlasti v zimskem času. Pripravljali so jih iz  koruzne moke, včasih dodali nekaj pšenice, na sladkem, kislem mleku ali na vodi, odvisno od tega, katerim družinskim članom so bili namenjeni. Pripravljali so koruzni močnik iz bele ali rumene  moke,  močnik iz pšenične moke, iz pšeničnega zdrobaajdov,  sladek in koščičev močnik, iz  suhih  slivkostanjevkisli močnikbobovzelen in pocvrkan močnik, z radičemfižolom,  ohrovtom,  čebulo in močnik z repo.

Močnik,
kuhan na vodi, so jedli za kosilo. Dodajali so mu različno kuhano zelenjavo; naribano kislo repo, ohrovt, fižol, liste oljne repice, divji ali vrtni radič ali na masti pocvrto čebulo. Zabelili so ga s cvrto slanino ali z ocvirki. Močnik iz suhih češenj; na mleku ali na vodi so češnje kuhali toliko časa, da so se nekoliko omehčale, nato pa vmešali koruzno moko, dodali nekaj surovega masla in do konca skuhali. Podobno so na vodi kuhali tudi močnik iz suhih jabolčnih krhljev (koščičev močnik). Kostanjev močnik je bil pravzaprav sladica. V vrelo mleko z vodo so vmešali kostanjevo moko, kuhanemu pa dodali nekaj masla in žlico medu. Bobov močnik so kuhali iz koruzne moke na vodi, ki so ji dodali vino in nekaj kuhanega boba. Nekoliko drugačna je bila priprava pocvrkanega močnika. Na pšenično moko so pačasi vlivali vrelo slano vodo in mešali, da so nastali svaljki. Te so nato skuhali na mleku ali na vodi in jih zabelili s slanino, ocvirki, maslom ali zmešali z že pripravljeno repo ali zeljem.

MOČNATE JEDI

Žganci so bili v Brdih malo razširjeni, še to bolj v severozahodnem delu pokrajine. Pripravljali so jih s praženjem bele koruzne moke. Kuhane so jedli s sladkim ali kislim mlekom, ječmenovo kavo ali pršutno juho. Poznali so tudi ajdove žgance, za katere so zmešali tri merice ajdove moke, dve merici koruzne in eno merico pšenične. Moko so spražili na maslu, zalili z mlekom in kuhane zabelili z ocvirki, špehom ali maslom. Jedli so jih s kislo repo ali zeljem, v času kolin tudi s svežo svinjino.

Kikare
so bile praznična jed revnih družin. Testo iz bele pšenične moke, mleka in jajc so dobro pregnetli, ga natrgali na koščke in s prsti oblikovali majhne kikare, za kovanec velike »skodelice«. Po nekaj urah sušenja so jih skuhali in zabelili s slanino, maslom, lahko so jih še posladkali.

Repke
so imeli navado speči, ko so fantje odšli k vojakom ali po nevesto. Testo je bilo kot za bel kruh, le da so vodi dodali belo vino. Razvaljano so razrezali na daljše pravokotnike, na sredino položili rezino pršuta ali pancete, zavili v ozko štručko, ob straneh stisnili in vzhajane spekli. Preden so jih dali v peč, so jih trikrat zarezali. Pečene repke so premazali z belim vinom in potrosili s poprom in soljo.

nazaj >>